Kot mama treh sinov in direktorica družinskega gradbenega podjetja sem se soočila s tesnobo in poskusila svojo največjo preizkušnjo preobraziti v priložnost za osebno rast in umetniško ustvarjanje. Začutila sem globok klic po pomoči ljudem s podobnimi težavami in vse, kar sem premogla, zlila v iskreno osebno izpoved.
Človek je kot skodelica. Vanjo zliva vse svoje življenje, a če vsebine vsake toliko časa ali sproti ne odlije, je skodelica enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti.
Z ljubeznijo polnite skodelico svojega življenja!
Predvsem z ljubeznijo do sebe.
Ker je resnica najvišja religija, menim, da ima ta knjiga moč razširjenega polja sinhronosti oziroma sposobnosti resoniranja z bralci. V danem trenutku se zgodi istočasnost med knjigo in bralcem, ki se znajde v polju energije za videnje novih poti. V iluzornem svetu, ki smo si ga ustvarili, se posredno in neposredno najdemo v delih ali pa celo v večini knjige. Če bi le živeli v iskrenem duhu naravnih (kozmičnih) zakonov, bi bilo naših oranj veliko manj. Tako pa so nam potrebni in dani vodniki, kot si ti. Življenju, ki ga opisuješ, se globoko priklanjam.
Knjiga je izjemna in lahko pomaga mnogim ljudem. Je pogumen korak k destigmatizaciji anksioznosti, ki še vedno velja za nekaj obsojajočega. A ne sme biti tako. Tesnobni smo tako rekoč vsi, skoraj 75 % ljudi v svojem življenju doživi panični napad. O tem je treba spregovoriti, da bodo trpljenja drugih ljudi manjša in krajša. Resničnost deluje tako, da izbiramo omejitve in kaj, če je res treba samo zbrati pogum in izbrati drugačne možnosti?
Tvojo Skodelico življenja sem popila na dušek, v enem popoldnevu. Dotaknila se me je iskrena izpoved, predvsem pa tvoj pogum. Ne samo, da si nam dovolila vpogled v tvoje najgloblje misli, znala si jih tako lepo povezati v berljivo in zelo zanimivo zgodbo. Verjamem, da se bo zgodba dotaknila mnogih, jim pomagala, da bodo v njej našli sebe ali nekoga, ki ni imel poguma, da bi se odprl in še vedno trpi navznoter. Ti si njihov glasnik in lučka na koncu tunela. Mogoče je bilo pa res vredno.
»Nisi sam. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi manj vreden, ker imaš anksiozno motnjo.« To sem začutila kot najmočnejše sporočilo Tatjanine knjige. Sporočilnost, ki bo pomagala marsikateri izgubljeni duši, ki tava v dvomih in strahovih, ki ne ve, kako naprej in kako živeti s tem, kar je. Tatjanin pogum razgaliti sebe v tako osebni izpovedi je že sam po sebi spoštovanja vreden. A le z najglobljo mero ranljivosti se lahko dotikaš src mnogih, ki v tem dobijo navdih za spremembo.
