Zavest, podzavest in višja zavest. To so dimenzije človeka. Šele, ko spoznavaš vse nivoje svojega obstoja, se odpre vpogled v svoj resnični Jaz. Običajno skozi trnovo pot preizkušenj in bolečine.
Že na zavestni ravni se ljudje premalo zavedamo svojih danosti, značilnosti, prednosti in slabosti. Krmarimo skozi življenje na avtopilotu, ki ga prepogosto upravljajo pričakovanja drugih in previsoke zahteve do samih sebe, da bi čim bolje odigrali vse svoje družbene vloge. V norem tempu zahodne civilizacije si ne vzamemo dovolj časa za bolj poglobljeno spoznavanje samega sebe, dokler nas ne zaustavi življenjska preizkušnja, pred katero ne moremo več bežati.
Ko zbolimo, bodisi fizično ali duševno, kar tako ali tako hodi z roko v roki, se moramo podati na pot raziskovanja novih dimenzij. Zaradi posledic tesnobe sem to pot raziskala do potankosti in svojo tesnobo ukrotila do te mere, da sem ravno zaradi te nadloge odkrila povsem nove dimenzije našega obstoja, nadzavest. Izkušnjo zlitja z Enostjo, brezpogojno Ljubeznijo ali Bogom, kakor kdo to poimenuje, bi preprosto rada delila s svetom. Ker je dvig v to vibracijo edina možna rešitev ponorelega sveta. Ko bi stopili skupaj, dvignili vibracijo Zemlje, bi zaustavili drveči vlak v prepad. V svojih knjigah odpiram srce, vstopam v svoj notranji mir, kjer slišim svoj glas in prejemam odgovore na zastavljena vprašanja. Ker smo vsi eno in nas resnično zdravi samo Ljubezen. Za bodoče rodove želim boljši svet z manj trpljenja in več empatije. Čutim to upanje, živim te sanje in poskušam verjeti, da bo svetloba premagala temo, pa če ta pred lastnim zatonom še tako opleta s svojim grozljivim repom.
Pogosto pa zavestno poznavanje samega sebe in celo vstop v višje stanje zavesti ni dovolj, saj z nami v resnici upravljajo skriti, morda celi izgnani deli sebe, naša podzavest. Ko že skoraj odigramo vse svoje družbene vloge, izpolnimo vsa pričakovanja drugih, nekoč neizbežno pride čas, ko pravi sprožilec zbudi spečo nevarnost v nas samih. Pogosto so sprožilci naši partnerji, saj so nam najbližje v naši največji ranljivosti. Ko se je v meni zbudila stara pozabljena travma, nisem več znala obvladovati svojega živčnega sistema, ne življenja. Z razumom je bilo nemogoče obvladovati neverjetne preobrate čustev, strahov, zamer, jeze in žalosti, izgube smisla in volje za nadaljevanje boja. Moje življenje je dobesedno razpadlo. V trenutku, ko bi lahko na sadovih svoje prve knjige nadaljevala svoje poslanstvo, se je zgodilo tisto, česar sem se najbolj bala. Sesula sem se sama vase, se zaprla v lastni oklep kot ne bi bila več sposobna pristne povezave z Izvorom niti z ljudmi okrog sebe.
Zdaj sta z roko v roki hodili z menoj tesnoba in potlačena travma. Tokrat je prvič v mojem življenju glavno vlogo prevzelo moje telo. Saj je vse, kar je bilo za otrokovo psiho preveč, prevzelo nase. Vse, kar je um potlačil kot obrambni mehanizem pred spolno zlorabo v predšolski dobi, se je do potankosti spominjalo moje telo. Celo življenje mi je ponujalo signale kot težnjo po osvoboditvi potlačenih čustev in čakalo na pravi trenutek, ko bodo obrambni mehanizmi navidezne moči popustili. A na ta strašljiv in samoten proces v resnici nisi nikoli dovolj pripravljen. Ko pade iluzija je neizbežna depresija. Lahko se samo zahvalim svoji intuiciji, da je v pravem trenutku izbrala pravega terapevta, ki je v dveh letih edini razumel vse moje dimenzije in odprl Pandorino skrinjico neslutenih skrivnosti, bolečin, strahov in čustev ter me hkrati opogumljal, da ponovno izberem pot Ljubezni, odpuščanja in hvaležnosti.
Tako je nastala knjiga VRČ LJUBEZNI, ganljiva iskrena izpoved z opisom izbruha potlačene travme, spopadanju z njo, zakonske krize v srednjih letih življenja, telesnih bolečinah, izgubi smisla in same sebe, zametkih depresije, posttravmatskih simptomih in ponovnem boju za lastno preživetje. V knjigi brez dlake na jeziku opisujem vse dvogovore na terapevtskih urah, metode in knjige, ki so mi pomagale odkriti vse plasti zlorab v mojem življenju, opis doživljanja in posledic TRAVME preko lastne izkušnje in teoretičnega znanja. Obenem pa tudi premika v višje zavedanje, dušno poslanstvo, drugačne dimenzije obstoja in premik iz teme v svetlobo, iz žrtve v neskončno Ljubezen, silo nad nami, ki edina lahko reši zbezljani svet pred dokončnim uničenjem. Zato vem, da moja nova knjiga ruši tabuje, odpira potlačene rane, odstira tančico naših odnosov, tudi do sebe, zdravi notranjega otroka in kaže pot v svetlobo, v upanje na boljšo prihodnost prihodnjih rodov. Ravno predelovanje lastne travme namreč prebuja posameznika, njegovo družinsko drevo in hkrati tudi kolektivno pripomore k zdravljenju človeštva.
