Knjigo posvečam Tatjanci.

Majhni nedolžni punčki, ki je petdeset let nemo stegovala roke k meni, da bi jo končno videla in slišala. In ki mi je na koncu predala najpomembnejše sporočilo mojega življenja:

»Ni ti več treba biti močna.
Za nikogar več. Niti zame.
Zdaj sem dobro.«

Zdaj poznam dimenzijo svoje tesnobe na drugačen način. Še globlja je, kot sem jo prepoznala v prvi knjigi. Tako ponosna sem bila, da sem jo začasno premagala, zdaj pa se je odprlo brezno, v katerega sem morala pasti, da sem odkrila resničen vzrok zanjo. Zato se mi zdi pošteno, da izdam drugo knjigo in bralcem odprem nove vpoglede in odkritja.

Ne morem verjeti, da mi prej tako neznana beseda travma zdaj kar naprej hodi naproti. Kako nisem pomislila nanjo, ko pa je iz mojega nezavednega ves čas prihajalo sporočilo, kje bi lahko bil izvor težave? Tesnobo sem jemala kot nadležno koprivo, ki je kar naenkrat zrasla v meni zaradi preobremenjenosti, nisem pa pomislila na to, da je bilo seme že ves čas v meni.

Travme so zelo pogost izvor depresije in anksioznosti. Vplivajo na to, kako vidimo sami sebe in kako se odzivamo na svet okoli sebe. Dolgo ne pomislimo, da so naše težave povezane s travmatičnim dogodkom iz preteklosti. Zato zdaj na novo pišem učbenik svoje zgodovine. Iz kaosa raste slika, iz drobcev razbitega stekla nastaja vrč ljubezni. Nisem ga razbila sama, ga pa edinole sama lahko ponovno zlepim, najprej z razumevanjem vsega, kar se je zgodilo, in nato z ljubečim pogledom na vse to.

Telo z zamolčanimi podzavestnimi vzorci je zakrčeno, na določenih delih je energijski pretok odrezan od celote, zato se moramo učiti sočutja do sebe, potrpežljivosti in sprejemanja simptomov, ki prihajajo na plano. Saj ob travmi tako rekoč zbežiš iz telesa, ker so čustva premočna. Iskati stik s sabo in svojim telesom ter odkrivati njegove skrite plasti terja čas in potrpežljivost. Ponovno srečati sebe tukaj in zdaj je za telo intenziven in počasen proces, saj se šele spoznavamo z občutkom varnosti v svojem telesu.

Ko čistimo svoje travme, dvigujemo vibracijo in se spreminjamo v boljšo različico sebe. Dvigujemo tudi kolektivno vibracijo družbe, pri čemer nas Vesolje podpira, saj so spremembe v družbi nujne za celostno prenovo in dvig vibracije Zemlje in človeštva. Živimo v svetu z največ vojnami istočasno, travmatiziranim rodovom otrok ni videti konca, prav tako ne trpljenju človeštva brez primere. Napredujemo lahko šele po ozdravitvi osebnih in kolektivnih ran in dvigu v vibracijo Ljubezni, hvaležnosti, odpuščanja in medsebojnega sprejemanja.

Ko se zavedamo izvora svojih travm, se lahko poslovimo od vzorcev, ki smo jih tako dolgo gojili. Niso vsi učinki travme izključno negativni. Zdržati travmatične izkušnje in posttravmatsko obujanje le-teh preizkuša naše dejanske zmožnosti in potenciale, zato predstavljajo tudi dediščino moči in odpornosti, ki jo lahko podamo naslednjim generacijam.

Zato pišem to knjigo. Ne iščem več razumevanja zase, za to je že prepozno, saj bom kmalu na drugem bregu deroče reke. Ne bom povsem ozdravljena, s posledicami svoje travme se bom soočala do konca življenja. Bog daj, da bi se sotrpini prepoznali v tej zgodbi in bi jim njihovi svojci in prijatelji omogočili lažjo pot. Vedno in povsod bom zagovarjala ranljivost kot pravico vsakega posameznika, ki se sooča s stiskami, ki jih še sam povsem ne razume.

To je uspeh mojih knjig, dotakniti se src odprtih ljudi. Danes lahko zatrdim, da se v mojih knjigah pretakajo moja energija, moje zavedanje, moja moč in moja ranljivost, ki resonira z bralci. Ker čutim ranjene duše na drugi strani in dobesedno vibriram z njimi, pogosto ob čutenju te energije zajokam; to so solze empatije in upanja, da jim na neki način pomagam zdržati, čeprav ne poznam njihovih obrazov, čutim pa njihova srca. In ko se spravim v višje zavedanje in najdem upanje zase, bi se postavila na vrh hriba in s takšnim žarom pripovedovala o tem, da bi vsaj za kak dan pokazala pot še drugim. Ta sila v meni ne ugasne.

Nikoli nisem bila v resnici močna.
Bila sem tako ranljiva, da sem se naučila delovati močno.
Zato me ni nihče videl takšne, kakršna sem bila v resnici.