Kdo sem brez tesnobe in travme?
Sploh znam obstajati brez njiju?
Ko pade iluzija lastne identitete, se prične boleče izpraševanje o svojem resničnem jazu.
To je osamljena in nerazumljena pot v svobodo, ki ne mine brez posledic.
Sesutje vsega, kar si nekoč bil, te spremeni za vedno.
Zdaj resnično razumeš samega sebe.
In se hkrati bojiš iz lastne kletke podzavestnih strahov stopiti v svojo moč.
Kjer neizbežno najdeš edino možno pot zdravljenja travme – pot Ljubezni.
Morda ne tisti dan, ko te ponovno obiščejo lastni demoni.
Zagotovo pa takrat, ko se prepustiš Sili nad nami in svoji intuiciji.
Zdaj razumem svoje drevo življenja, povezanost med zemeljskim in vesoljnim.
In vem, da lahko razsvetljujem pot travmatiziranim ljudem le, če se brezpogojno sprejmem.
Tatjano sem takoj prepoznala kot človeka s svetlobo v očeh. Človek s svetlobo v očeh je človek, ki je že vstopil vase – v sedmo smer, kot temu pravijo stari modreci. Potopil se je vase. In dovoli si čutiti prav vse. Čeprav ve, da ta pot ni končana, je zdaj ni več strah spuščati se v čutenje in ozaveščanje, saj ve, da je to pot do Svetlobe, do Vira, do katerega vodi le ena pot – pot skozi sebe. To je zgodba močne ženske, ki se pogumno poda na pot odkrivanja vzroka travme zaradi zlorabe, ki ji je bila povzročena v rani mladosti. Neutrudno koplje in se sooča s svojo preteklostjo ter plast za plastjo 'odkriva' svoje življenje. Tatjana je junaška vitezinja, ki je na poti spusta v tèmo našla in rešila malo Tatjanco. Dala ji je tisto, česar vse dotlej ni bila deležna – videla jo je, jo vzela v svoj objem in ji zagotovila varnost.
Svojo zgodbo se je odločila podeliti z nami, čeprav ve, da se mnogi lahko obregnejo obnjo in se od nje odvrnejo. A zaveda se, kako pomembna je ta pot. Zaveda se, koliko travm je nakopičenih v ljudeh in da je knjiga pravzaprav vodnik, pripomoček pri zdravljenju. Njen terapevt se iz svoje lastne prakse tega povsem zaveda: »No, če boste res dovolj pogumni za izdajo knjige na temo zlorabe, boste pa Slovenijo obrnili na glavo.«
Mene knjiga Vrč ljubezni spominja na Pekel, prvi del Božanske komedije Danteja Alighierija. Kakor znotraj tako zunaj nam že tisočletja prenašajo modrost modri. Pot v svetlobo gre skozi tèmo. In tisti, ki ve, ve, da Svetlobe ni mogoče najti zunaj. Ni nobenega zunanjega odrešenika. Spustiti se je treba vase, v lastne globine. Tatjana na koncu svoje poti razume: 'Pred tem sem morala iz oblakov te zavesti stopiti v lepljivo in smrdljivo blato, da bi našla odgovore. Vmes višje vibracije nisem bila sposobna, zato sem se počutila le napol živo. Zdaj, ko to pišem, sem nazaj. Nazaj sem! Kakšno veselje čutim ob tem.' Ja, človeštvo se dviguje v vibraciji. Pri tem se mora vsakdo osvoboditi svoje lastne tème (na osebni ravni, na družinski ravni, na kolektivni ravni). In po posamezniku se osvobaja in dviguje človeštvo kot celota.
